Neka najlepša galgolina na svetu

Sem črna lepotička pasme Galgo Espanol, katera bo novembra, leta 2008 dopolnila eno leto. Ime, ki so mi ga dali moji začasni skrbniki je Ebony (verjetno sem dobila ime po mojem kožuščku, ki je črn kot ebenovina). Kljub svojim rosnim letom sem že okusila vso grenkobo, ki si jo nikakor nisem zaslužila in jo ne želim nobenemu psu.
Moj nevestni "lastnik" (ča ga sploh lahko tako imenujem) me je imel že od samega začetka vse dni privezano na drevo, kjer naj bi čuvala vrt. Nekdo tako nežen, tako neagresiven, tako razigran kot sem jaz, naj bi čuval vrt ? Še danes ne morem dognati, da je to sploh lahko zahteval od mene ...Da sploh to lahko zahtevajo od kateregakoli galga.
Kljub temu, da nisem bila zahtevna in sem se bila pripravljena vdati v usodo življenja na verigi, v zameno za malo ljubezni in hrane, ki bi mi omogočila vsaj živeti ...sem dobila nič oziroma zelo malo od tega.
Bila sem bolj lačna kot sita in kaj kmalu sem si zaradi bivanja zunaj pridobila tudi rano na zadnji tački. ker moj lastnik ni znal ali pa mogel oskrbeti moje rane, me je pusti, da se je rana iz dneva v dan večala in res me je hudo bolelo. Četudi sem si rano hotela zalizati ni in ni šlo, saj je iz dneva v dan postajala večja in se je gnojila.
Nekega dne so pome prišli ljudje. Najprej sem se ustrašila in sprva nisem vedela, ali naj jih bom vesela ali naj se jih bojim. Kaj hitro sem ugotovila, da mi z njimi ne bo hudega. Odvezali so mojo vrv na drevesu, me pobožali in odpeljali s seboj ...s seboj, iz tega vrta, od tega drevesa, od tega človeka, ki si me ni zaslužil.
Vso drobno, ranjeno, podhranjeno so me pripeljali pred veliko hišo, kjer sta me pričakala dva prijazna človeka. Povedala sta mi, da sta Andrew in Gail in da bom pri njima na varnem, da bosta ona tista, ki bosta skrbela zame. Kaj hitro sem odkrila tudi to, da ne živita sama, saj sta v hiši imela še dva galgasta korenjaka. Kot se zame spodobi sem ju osvojila na prvi mah, saj sem naravnost očarljiva galgina, kateri se ne more upreti nihče na štirih, kaj šele na dveh nogah.
Zame se je začelo pravo življenje, vsi so me božali, me cartljali, lepo skrbeli zame, me razvajali z lepimi besedami in dobro hrano ... To je pravo življenje vsakega galga.
Bliža se november, čas ko bom morala zapustiti svoj začasni dom in se bom odpravila na dolgo, dolgo pot, kjer me čaka moja družinica, ki me bo posvojila. menda so prijazni in tudi eno galgino že imajo. Hm, pustila se bom presenetiti in vem, da me bo tok življenja pripeljal k družini, ki bo z vsem svojim srcem skrbela zame.
A Andrew in Gail vedita, da na vaju nikdar ne bom pozabila, saj sta vidva tista, ki sta mi omogočila, da bom končno užila in se naužila življenja, katerega si zaslužim. Hvala vama ...

Moja zgodba se nadaljuje ...

Domov